Po izkušnjah uporabnic naših programov pa je v psihiatriji obravnava psihičnih stanj, ki so v bistvu posledica nasilja, še vedno obremenjena s predsodki, pogosto se vzroki in posledice nasilja iščejo v patologiji ženske, ki ga doživlja - posledično so ženske v svojih očeh in v očeh okolice označene za mentalno bolne osebe. Pogosto se dogaja, da psihiatrija zgolj zdravi simptome in se ne ukvarja z odkrivanjem, definiranjem, analiziranjem in s tem posredno tudi odpravljanjem vzrokov, ki so ženske z izkušnjo nasilja počasi in vztrajno pripeljali do njihovega trenutnega psihičnega stanja. Po besedah večine uporabnic naših programov je njihovo psihiatrično zdravljenje najpogosteje zajemalo zgolj formalni »pogovor«, ki mu je sledila dolgotrajna terapija z medikamenti, s katerimi so jim blokirali čustvovanje, da so postale ravnodušne do svojih čustvenih bolečin. Psihiatrija pogosto ne upošteva družbenega konteksta, ki je pomemben za razumevanje problema nasilja nad ženskami, ki je zelo razširjen, saj ženske doživljajo nasilje v vsaki peti družini; po zadnjih evropskih raziskavah doživlja nasilje celo vsaka tretja oz. četrta ženska; raziskava na nizozemskem je pokazala, da celo vsaka druga. Zelo visok je odstotek žensk, ki preživljajo nasilje v družini in postanejo uporabnice psihiatrije (raziskave v zda in na nizozemskem kažejo od 70-90%), kar je posledica dinamike nasilnega odnosa, ki pripelje posameznico do hudih stisk.