A ko sedimo v kaki dobri domači gostilni, ko ob kozarcu rujnega zadni naša Od Vardara pa do Triglava, je kakor, da smo še včeraj sedeli po pouku v mali restavraciji ob šoli. Govorimo isti jezik, napol šifre, ki so bile razumljive le nam, smejimo se istim stvarem, kot takrat, ko smo se zvečer dobivali na pici ali ob koncih tedna pred diskom, Fantje so sicer postali plešasti in trebušasti gospodje, dekleta pa močnejše gospe z gubicami po vratu in okoli oči, a mi se takrat vidimo z drugimi očmi. Vidimo se prav taki, kot smo bili tistega majskega dne pred 30 leti, ko je zadnjič odzvonil šolski zvonec in nas je čudna tesnoba stiskala v prsih, saj smo vedeli, da je konec nekega obdobja, ki ga bomo nosili v srcih vse svoje življenje.