Že Tristan, ki je hlinil norca, se je nekoč dal mornarjem vreči na obalo Cornwalla. In ko je prišel na dvor kralja Marka, ga ni nihče prepoznal, nihče ni vedel, od kod prihaja. Toda njegove besede so bile preveč nenavadne, znane in oddaljene hkrati; preveč je poznal skrivnosti tega, kar je bilo dobro znano, da ne bi bil iz nekega drugega, a zelo bližnjega sveta. Ni prihajal s trde kopnine, kjer so trdna mesta, temveč z nenehnega nemira morja, z neznanih poti, ki skrivajo toliko nenavadnih spoznanj, iz domišljijske pokrajine, z narobne strani sveta. Izolda je prva spoznala, da je ta norec sin morja in da to, da so ga predrzni mornarji vrgli na obalo, naznanja nesrečo: »Prekleti naj bodo mornarji, ki so pripeljali tega norca! Zakaj ga niso vrgli v morje!«2 Ta tema se je še večkrat ponovila: pri mistikih 15. stoletja je postala motiv duše barke, zapuščene na neskončnem morju želja, na jalovem polju skrbi in nevednosti, med lažnimi odsevi spoznanja, prav v sredini brezumja sveta – barke, ki jo lahko zgrabi velika norost morja, če ne zna vreči trdnega sidra, vere, ali razviti duhovnih jader, da bi jo božja sapa pripeljala v pristan. Ob koncu 16. stoletja je De Lancre v morju videl vir, ki lahko celotno ljudstvo pripelje k demoničnosti: ko se človek prepusti negotovi plovbi ladij, ko lahko zaupa samo v zvezde in se zanese le na posredovane skrivnosti, ko je daleč od žensk in ko ga, nazadnje, prevzame podoba te velike nemirne gladine – tedaj zlahka izgubi vero v Boga in v vse trdne vezi z domovino; tedaj se prepusti hudiču in oceanu njegovih zvijač.3 V klasicističnem obdobju so angleško melanholijo radi pojasnjevali z vplivom atlantske- ga podnebja: mraz, vlaga, nestalno vreme, te drobne vodne kapljice, ki vdirajo v telesne pore in žile, vse to povzroča, da človek izgubi trdnost in postane dojemljiv za norost. In nazadnje, če pustimo ob strani vso obširno literaturo od Ofelije do Lorelei, vendarle lahko navedemo velike napol antropološke napol kozmološke Heinrothove analize, po katerih je norost v človeku manifestacija temačnega vodnega elementa, mračnega nereda, nemirnega kaosa, začetka in konca vseh stvari, ki je v nasprotju z jasno in zrelo trdnostjo duha.