"Na našem računu se je tedaj nabralo kakih dvesto tisočakov. Tega denarja se zaenkrat še nismo dotaknili, saj pričakujemo, da bomo iz Londona morda dobili še kak račun, ker so Gregiju pred operacijo srca opravili še operacijo zob," nam je pripovedovala mama Majda, ko smo Valjavčeve obiskali pred novim letom. "Zaradi nepredvidenega puljenja zob, ki so ga Gregiju opravili pod narkozo, bi se lahko najino bivanje na tujem zavleklo za tri tedne. Na srečo pa so se mu usta naglo celila in že po štirih dneh je bil lahko operiran na srćku. Ko sva v sobi čakala, da pridejo ponj in je na hodniku zaslišal voziček, s katerim so ga že prvikrat peljali v operacijsko dvorano, je hudo jokal. Operacija je trajala dolgih šest ur. Čeprav me je gospod Vili Savrič, Slovenec, ki v Londonu živi več desetletij, tisti čas vodil po mestu in mi razkazoval njegove posebnosti, nisem imela dosti od ogleda, saj sem bila z mislimi ves čas pri sinu. Neprestano sem gledala na uro in priganjala svojega spremljevalca, naj se že vrneva v bolnišnico. Ko sva se vrnila, operacija še ni bila končana, malo pred drugo uro pa je iz operacijske dvorane prišel dr. Stark ves nasmejan in mi v češčini (menda je po rodu Čeh) oznanil, da je operacija uspela. Uro zatem sem Gregija že lahko videla. Po nekaj dneh na intenzivni negi, ko me je še hudo skrbelo zanj, sva se preselila v skupno bolniško sobo, teden dni po operaciji pa v Slovenski dom, kjer so naju že ob prihodu v London prijazno sprejeli. Nepopisno srečna sem bila, da se je vse dobro izteklo. Počutila sem se tako, kot vsakokrat v porodnišnici, ko so mi povedali, da sem postala mamica."