Kako se na Petrovem liku učim postati moški? Zame je pri srečanju s Petrom pomembno spoznanje, da mi ni treba biti popoln. Ne gre za to, da sem brez napak, temveč za pripravljenost, da si v svoji strastnosti, pa tudi v svoji strahopetnosti in tesnobi upam hoditi po poti, za katero Bog ve, da jo zmorem. Evangeliji Petra ne opisujejo kot dolgočasnega, temveč kot impulzivnega moškega, ki se takoj odzove, če ga kdo kaj vpraša ali se od njega pričakuje, da kaj stori. Peter si raje opeče prste, kot da bi taktiziral in razmišljal, kako bi se lahko čim hitreje rešil iz položaja. Peter pokaže svoje srce in svoja čustva, tudi če niso združljiva z Jezusovim stališčem. Uči se v upiranju. V vseh vzponih in padcih njegovega življenja vidim moškega, ki se ne skriva, moškega, v čigar delih vselej začutimo njegovo srce. To srce pozna vse prepade, ki jih čutim tudi v sebi: hrepenenje, ljubezen, pa tudi strahopetnost, tesnobo, nezaupanje in izdajstvo. Moški ne postanem tako, da se skrijem, temveč, če delujem tak, kakršen sem, kljub nevarnosti, da bom naredil očitno napako, nad katero bodo lahko ogorčeni vsi moralisti. Peter tvega, da bo ranjen, vendar se bori za to, kar čuti. Bistveno, ko postajamo moški je, da se pokažemo in se ne skrivamo, da si opečemo prste in ne umikamo roke, da odpremo srce in se ne zapremo ali pobegnemo. Moški, ki se izmika življenju, postane karikatura prave moškosti. Morda je cool in uspešen. Vendar nikoli ne bo moški.