Kaj se lahko Slovenci naučimo iz bednega Miloševićevega konca? Zagotovo je eno izmed prvih čustev neko maščevalno, privoščljivo razpoloženje, češ, zdaj si pa »skasiral« svoje. Toda to bi bilo preveč enostavno in na tem mestu je bistveno boljše razmišljati na načelni ravni, na primer, kam te pripelje politika ali pa zgolj osebno šovinistično, megalomansko razmišljanje, kam te pripelje diskvalifikacija ljudi, ki niso iste nacionalnosti, istega verskega prepričanja ali pa recimo ne izhajajo iz istega socialnega ali ekonomskega okolja, kar je seveda že dovolj za to, da se ljudje prevzamejo. Ves ta napuh, ki je Miloševića spremljal in s katerim je bil skozi leta obdan in je v nekem aktualnem trenutku izgledal kot nekaj nespremenljivega, je, pozor!!!, v zelo kratkem obdobju (1989 – 2001) postal karikatura in bi bil še toliko večja, če za to karikaturo ne bi bilo na stotisoče razseljenih in preminulih, da o razbitih družinah in še čem podobnem sploh ne izgubljamo besed. Torej, Miloševićev princip je princip, ki ga ljudje v manjšem obsegu prakticiramo tudi skozi naš vsakdanjik, ko diskvalificiramo, ko brez argumentov nekomu odrekamo pravice, ki jih sicer imamo sami, ko razlikujemo ljudi glede na raso, nacionalnost, socialni okvir, skozi premoženje … in tovrstno razmišljanje je tipična mentalna deflacija, ki jo je ob Miloševićevem koncu dobro povzel neki Albanec, ki je dejal nekako takole: Žal mi je, da je končal tako klavrno, da ni doživel do konca tistega, kar je žel, ko je sprva menil, da bo Srbija do Tokija, v resnici pa je bila zmeraj bolj kot mobi znamke Nokia – vsako leto nov model in zmeraj manjši.