Christian Bale, nekdanji fan glam rocka, igra žurnalista, ki skuša l. 1984 - a la Državljan Kane - ugotoviti, kam je izginil nekdanji pop idol sedemdesetih, glam rocker Brian Slade (Jonathan Rhys-Meyers). Tip namreč svoje slave ni več mogel kontrolirati, zato je zrežiral atentat nase, ko pa so fani zvedeli, da je vse skupaj le potegavščina, so ga zavrgli. Hja, podobno kot so fani zavrgli glam rock, ko so ugotovili, da je le... ee, potegavščina. Bale intervjuira rockerjeve najbližje (njegovo bivšo ženo Toni Collette, njegovega ljubimca in glam rockerja Ewana McGregorja, njegovega menedžerja Michaela Feasta), ki pa so relativno clueless. Spomnijo se le ekscesa, seksa, mamil in spektakla, non-stop mjuzikla, v katerem so geji dobili pravico do samoodločbe. Žametne noči so paša za oči. A tak je bil tudi sam glam rock - paša za oči. In Žametne noči ne skušajo biti nič drugega kot film o vzponu in propadu glama (na način kot je bil Casino film o vzponu in propadu lasvegaške mafije in kot so bile Vroče noči film o vzponu in propadu pornografije), te sicer baročno razkošne, pompozne, kičaste, monumentalne, posthipijevske, a patetično slepe ulice rocka. Glam rockerji so iz koncertov naredili groteskni teater, energično, psihedelično cirkuško točko, polno blišča in kiča, iz rocka pa ekshibicionistično formo, pri kateri ni šlo več za nič. Šlo je le še za imidž: za bombastične kostume, androginični make-up, dekadentno modo in mučno pretencioznost. Glam rock - David Bowie, Iggy Pop, Roxy Music, New York Dolls, T. Rex ipd. - se je zvrnil v delirij imidža in ekscesa ter kmalu postal karikatura rocka. Glam, katerega duhovni oče naj bi bil Oscar Wilde ("I want to be a pop idol!"), je bil rock, ki je mislil, da je več od rocka. Ironično, že sam rock je več od rocka - kakih posebnih dodatkov zato ne potrebuje. Glam rockerji so rock podcenili. In seveda, hoteli so biti liderji nove posthipijevske generacije, ki pa je sploh ni bilo. Generacija, ki je stala med hipiji in punkerji, je bila v principu antigeneracija: šlo ji ni za nič. Od rocka je ostal le slog, le slepo eksperimentiranje, jep, le poziranje. Pri glamu je spektakel ubil rock. Tudi Žametnim nočem ne gre za nič. Le za imidž. Le za poziranje. Škoda. Glam ni imel namreč nič manj substance kot lasvegaški gangsterji in hardcore pornjakarji. Nak, Žametne noči so bile Casino le v ambiciji. V resnici iz Casina vzamejo le glasbene točke, spustijo pa vse stave.