V prvih vzdihljajih devetdesetih let prejšnjega stoletja je Iggy Pop dejal: »Rad bi bil kot Bo Diddley, Muddy Waters ali Howling Wolf, hkrati pa ne bi imel nič proti, če bi bil kot Rolling Stones. Toda najbolj si želim, da bi bil eden tistih, ki so za določeno glasbo kot neke vrste skala za vse čase.« Skromne besede je vseeno treba razumeti in jih interpretirati z različnih zornih kotov. Težko je namreč zaobjeti vse pore popularne glasbene kulture, v katerih se vsaj površinsko ne da prepoznati odtenkov surove mitologije, ki jo je v antologijo rokenrola vpeljal Iggy Pop. In pri tem redko zašel v banalnost oziroma postal karikatura samega sebe. Zato ni presenetljivo, da so ga kronisti in fani zasuli z mnogimi dovtipi, med katerimi najbolj izstopata boter punka in rock legvan. Vendar te klasifikacije nimajo pravega zaledja, saj je težko razčleniti identiteto glasbenika, ki je nihilizem opredelil kot resno zabavo in s svojim življenjskim slogom dodobra razmajal temelje klasične medicine. V njem se je namreč akumuliral samouničevalni instinkt, ki se je napajal – kakor se to sliši čudno – v diametralnem nasprotju – sli po življenju (Lust for Life). Iggy Pop je s svojo nekontrolirano energijo v polzavednem stanju redefiniral temelje popularne kulture, predvsem če skušamo razumeti motive mladostnikov, ki, če že ne želijo uničiti sveta, skušajo njegovo podobo radikalno prevrednotiti. In preživel. Henry Rollins je takšno početje komentiral: »Nekateri pevci so sposobni zdržati le eno turnejo v stilu Iggyja Popa. Potem se morajo umakniti zaradi bolečin ali zdrave pameti. Iggy se nikoli ni povlekel nazaj. On je preprosto najboljši. To je dejstvo, ne domneva...Mesto motorjev je v plamenih,« je leta 1968 završalo iz Detroita. Sporočilo skupine MC5 je bilo jasno – na ameriškem srednjem zahodu se nekaj dogaja. Odmevi težke avtomobilske industrije in kriki nezadovoljstva iz getoiziranih naselij v neposredni soseščini tovarn so bili odlična podlaga za razvoj robustnega načina razmišljanja, ki je kmalu dobilo tudi primerno zvokovno zaledje. Središče socialnega, političnega in glasbenega radikalizma je gravitiralo proti mestecu Ann Arbor, kjer je bil sedež univerze Michigan. V tem prevratniškem okolju je svojo mladost preživel tudi James Jewel Osterberg alias Iggy Pop. Na glasbeni zemljevid je stopil leta 1965, ko je igral bobne pri skupini The Iguanas, katere skrajni domet je bila povprečna mala plošča s priredbo Bo Diddleyeve skladbe Lola. Po krajši avanturi z lokalci Prime Movers je odšel v Chicago, kjer se je v getih soočil z bluesovskimi modeli, ki so – za razliko od protestniške folk glasbe – dopuščali veliko ustvarjalne svobode v vseh pogledih. Na teh temeljih so kasneje zrasli The (Psychodelic) Stooges. Klatenje po getih je na Iggyja vplivalo neprimerno bolj, kot si je bil sprva voljan priznati. Predvsem je odkril, na kakšen način je moč impresionirati (šokirati) poslušalce, in takšno početje pripeljal do skrajnih meja, velikokrat tudi čez. Vsi kasnejši poskusi tipa Sex Pistols, Guns N' Roses, Majke ali, bog ne daj, Billyja Idola in Oasis so bili le bledi odsevi početja, ki ga je Iggy uprizarjal v javnem in zasebnem življenju. V nikoli definiranem tekmovalnem ozračju med MC5 in The Stooges zmagovalca ni bilo. Takšno je bilo mnenje obiskovalcev kluba Trans Love Energy v Detroitu. The Stooges so takrat v primerjavi z avtorskimi in politično motiviranimi MC5 pretežno igrali priredbe (Gloria, Louie, Louie), ki so temeljile na triakordnem zaporedju na kitari in Iggyjevih vokalnih poskusih imitiranja Jima Morrisona. Vendar so se koncerti kmalu preoblikovali v nov fenomen – mazohistični eksperiment. Iggy odkrije obliko zabave, ki z moralnimi in bivanjskimi normativi nima nobene skupne točke. Oder začne tretirati kot prostor (žrtvenik) za izvajanje vseh mogočih (ne)kontroliranih ekscesov: na telesu si je ugašal cigarete, se rezal z razbitimi steklenicami, prebadal s svinčnikom, nožem, žeblji, polival z voskom, se mazal z različnimi jestvinami in skakal med množico, od katere je zahteval, da ga obmetava z različnimi predmeti, da ga hkrati ljubi in sovraži. V enem izmed intervjujev se je spomnil dela asortimana, ki ga je zadel na odru: različne oblike steklenic in pločevink za pivo, jajce, grejpfrut, pljunki, ogorki, različni kovanci, pest dvometraša, bokser in velik nasmešek. S takšnim početjem je odkril preprost način, da je agresivnost usmeril proti sebi, in s tem potrditev, da je živ in da od življenja jemlje največ, kar je mogoče. Zato ni presenetljivo, da je šokirana javnost istoimenski prvenec skupine The Stooges (1969) pospremila z besedami precizno dodelano brezumje, predzadnji album Raw Power (1973) pa z ugotovitvijo, da gre za pazljivo stilizirano brezumje. The Stooges so se letos vrnili na sceno in 6. marca izdali povprečno ploščo The Weirdness.Življenje Iggyja Popa so marsikdaj primerjali s scenarijem filma Let nad kukavičjim gnezdom. Ko so se sredi poletja 1974 The Stooges dokončno razšli, so se pojavile govorice, da naj bi Iggy zamenjal pokojnega Jima Morrisona v skupini The Doors. S tem namenom se Iggy preseli v Los Angeles, kjer se njegov apetit za samouničenje konča z omahlo glavo na krožniku v eni izmed tamkajšnjih restavracij. Tokrat na lastno željo konča na psihiatrični kliniki. V tem trenutku se znova (prvič leta 1972) pojavi njegov velik oboževalec David Bowie. Odpelje ga v Francijo in Zahodni Berlin, kjer leta 1977 posnameta plošči The Idiot in Lust for Life. Bolj primernega časa si nista mogla izbrati. Evropo je preplavila punkovska energija in zanimanje za prerojenega Iggyja Popa se je povečalo. »Če bi začel razmišljati o tem, kolikšna je bila moja zasluga za razvoj punka, bi bil še večji idiot, kot sem,« je nekoč skromno priznal. Od osemdesetih let dalje je izdajal plošče različnih kvalitet, od spolirane Blah, Blah, Blah (1986) do bolj uživaških in rudimentarnih Instinct (1988) ali pa Skull Ring (2003). Vmes se je 3. februarja 1991 ustavil tudi v Ljubljani. Danes je dopolnil šestdeset let. Vse najboljše, Iggy! prvih vzdihljajih devetdesetih let prejšnjega stoletja je Iggy Pop dejal: »Rad bi bil kot Bo Diddley, Muddy Waters ali Howling Wolf, hkrati pa ne bi imel nič proti, če bi bil kot Rolling Stones. Toda najbolj si želim, da bi bil eden tistih, ki so za določeno glasbo kot neke vrste skala za vse čase.« Skromne besede je vseeno treba razumeti in jih interpretirati z različnih zornih kotov. Težko je namreč zaobjeti vse pore popularne glasbene kulture, v katerih se vsaj površinsko ne da prepoznati odtenkov surove mitologije, ki jo je v antologijo rokenrola vpeljal Iggy Pop. In pri tem redko zašel v banalnost oziroma postal karikatura samega sebe. Zato ni presenetljivo, da so ga kronisti in fani zasuli z mnogimi dovtipi, med katerimi najbolj izstopata boter punka in rock legvan. Vendar te klasifikacije nimajo pravega zaledja, saj je težko razčleniti identiteto glasbenika, ki je nihilizem opredelil kot resno zabavo in s svojim življenjskim slogom dodobra razmajal temelje klasične medicine. V njem se je namreč akumuliral samouničevalni instinkt, ki se je napajal – kakor se to sliši čudno – v diametralnem nasprotju – sli po življenju (Lust for Life). Iggy Pop je s svojo nekontrolirano energijo v polzavednem stanju redefiniral temelje popularne kulture, predvsem če skušamo razumeti motive mladostnikov, ki, če že ne želijo uničiti sveta, skušajo njegovo podobo radikalno prevrednotiti. In preživel. Henry Rollins je takšno početje komentiral: »Nekateri pevci so sposobni zdržati le eno turnejo v stilu Iggyja Popa. Potem se morajo umakniti zaradi bolečin ali zdrave pameti. Iggy se nikoli ni povlekel nazaj. On je preprosto najboljši. To je dejstvo, ne domneva!«