Vreme ni zdelalo le mene in Richarda Parkerja, temveč tudi material. Sonce, voda in sol so prišli do živega prav vsemu. Čoln, splav (dokler sem ga imel), ponjava, destilatorji, zbiralniki, vreče, vrvi, odeje, mreža ... Vse se je obrabilo, posušilo, razparalo, natrgalo, raztegnilo in skrčilo, zbledelo je, preperelo, popokalo in zgnilo. Kar je bilo oražno, je postalo bledo oranžkasto. Kar je bilo gladko, je postalo hrapavo. Kar je bilo hrapavo, je postalo gladko. Kar je bilo ostro, je postalo topo. Kar je bilo celo, se je scefralo. Najpomembnejše reči sem mazal z želvjo mastjo, da bi jih zaščitil, vendar ni nič pomagalo. Sol je grizla in žrla z milijoni drobnih, a vedno lačnih ust. Sonce je dan za dnem pražilo in žgalo. Krotilo je Richarda Parkerja. Obiralo je kosti in jih belilo. Scvrlo mi je oblačila in bi mi tudi kožo, če se ne bi skrival pod odeje in ponjave iz povezanih želvjih oklepov. Kadar je vročina postala nevzdržna, sem vzel vedro in se polival z morsko vodo, ki je bila včasih topla in gosta kot sirup. Sonce je poskrbelo tudi za vonjave. Tako jih je zatrlo, da se jih sploh ne spominjam. Izjema so bakle. Ko so dogorele, je dišalo po kumini. To sem že povedal, ne? Ne spominjam se niti vonja Richarda Parkerja.