Svetla boginja prividov kot velikanska mlečna krogla plava po nebu, ki je zaradi njenih žarkov brez zvezd. Njena geometrična oblika je brezhibna, njeno snov pa burka vrtinčenje, kakor da v njej poteka kakšno notranje ustvarjanje. Na mlečni belini se rišejo nejasne postave in počasi izginjajo, razmetani udi se združujejo, obrazi se za trenutek nasmehnejo in se že razkrojijo v mlečne vrtince. Vrtinci se začnejo hitreje vrteti, da je že skoraj videti, kakor da so negibni. Od pretiranega tresenja se strdi v žolco. Zapletene črte, ki se rišejo na njej, počasi postajajo natančne. Na vsakem polu jajca je eno žarišče. Od enega do drugega tečejo črte. Žarišči postaneta glavi, vzorec črt med njima spojeni telesi. Na luni nastaneta podobni bitji, dvojčka, na luni se rodita Dvojčka. Povezana med sabo se nežno premikata, kakor da se zbujata iz stoletnega spanca. Njuni gibi, ki se na začetku zdijo kot mehko, zasanjano božanje, postanejo nekaj ravno nasprotnega:; poskušata se odtrgati eden od drugega. Borita se vsak s svojo gosto in nadležno senco, kakor otrok z vlažno temo v maternici. Sčasoma se spustita, vesela in vsak zase vstaneta in se tipaje odpravita po bratski poti. V Ledinem jajcu, ki ga je oplodil Jupiter labod, sta se rodila Dioskura, dvojčka Sončnega mesta. Bolj intimno sta brata kakor človeški dvojčki, ker imata isto dušo. Človeški dvojčki so dvodušni. Zvezdna dvojčka pa enodušna. Od tod taka neverjetna gostota telesa dvakrat manj je prebodeno z duhom, dvakrat manj porozno, dvakrat težje in bolj meseno kakor pri človeških dvojčkih. To jima daje večno mladost, nečloveško lepoto. Lepoto stekla, kovine, bleščeče, polakirane površine, sijaj, ki ne pripada živim. Nista členek v rodu, ki se prek zgodovinskih težav prebija iz generacije v generacijo. Dioskura sta kot meteorja padla z neba, vertikalno, naravnost iz generacije. Njun oče Sonce jima da blagoslov, ju objame s svojim plamenom in jima podeli večnost.