Kristjan pa v resnici voli enkrat samkrat. Je namreč monarhist in ne veruje v republiko, ampak v nebeško kraljestvo. Kralja tega kraljestva tudi kristjan s svojim glasom ne more postaviti ali postavitve preprečiti, lahko pa s prav izpolnjenim volilnim listkom izpolni pogoj, po katerem ga bo kralj sprejel za državljana svojega večnega kraljestva. V to fantastično državljanstvo namreč ni mogoče vstopiti kolektivno ali s posredovanjem kake ustanove, tudi če se imenuje »cerkev«, ne, ampak izključno samo osebno in neposredno tako, da je človek, ki je priznal svoj postavni in moralni bankrot pred Bogom in ga prosil za odpuščanje in veruje, da ga je prejel, ker je tako obljubljeno po Pismu, obkrožil ime tega kralja, ime Jezusa Kristusa. V Dejanjih beremo: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Obkrožiti je treba ime Jezusa Nazarečana. To so volitve, ki so za kristjana zares obvezne. To niso volitve, ki bi kandidata naredile za kralja ali predsednika; to so volitve, ki narede, če listek prav izpolnimo, če obkrožimo pravo ime, da kralj, ki to ni po volji ljudi, ampak po volji in sklepu svojega večnega Očeta, izvoli takega volilca za svojega, da mu izroči večno veljavni potni list nebeškega kraljestva, ki mu ga nobena zemeljska oblast ne more odvzeti.