Exodosu zaenkrat ne kaže posebno slabo, saj je prejšnjo soboto izzival z italijansko skupino Kinkaleri, katere ime morda res pomeni drobnarije, a v sebi nosi tudi pomenljivo seme kink, zaradi katerega se njeni člani rajcajo na odru s krznenimi plašči, svobodo omejujočimi maskami in sponami za bičanje, zaradi česar brezsrčno telovadijo in se gredo obrede podrejanja. Hudika, če me ni njihov Super vsaj malce spomnil na mazohistično seanso Società Raffaello Sanzio, primojdunaj, da tile dekadentje rijejo po na rob izrinjenem nelagodju in se jim povsod ne morejo tako lagodno smejati zaradi pietà, ki jo izvedeta, ne, ne Venera, temveč Mati božja v krznu in po njej plazeči se degeneriranec. Nadvse primerno! Še večje odobravanje je poželo bolgarsko gledališče Sliven z burkači poletne gledališke univerze, ki so v Mestnem gledališču brili norca iz Hamleta (in samega sebe). Odobravanje, celo hujskanje in kriki ugodja med predstavo so gajstne Bolgare, od katerih je vsak prevzel po par, tudi ženskih vlog, doleteli tudi zaradi venetskemu jeziku sorodne, le na odlomke iz Shakespeara omejene bolgarščine, od katere razumeš le vsako deseto, a zato tembolj sočno besedo, ter zaradi neobremenjenega rokovanja s sveto klasiko. Tudi, če njihovega Hamleta ne razumeš kot satiro na nedavni propad bližnje jim, niti malo danske dinastije, tudi, če se hahljaš le transvestitski skušnji igralskega ansambla v ženskih vlogah elizabetanskega gledališča, tudi, če dokončno padeš na rit šele ob zaključnem vkorakanju režiserke Lilije Abadžijeve v slogu glamuroznih vladark manekenskih pist. In kaj je na Exodosu počel Kaligula Mestnega gledališča, oziroma zlati deček z odra in teve ekranov, Borut Veselko? Predvsem govoril in se ceremonialno postavljal z enega snopa luči v drugega, iz enega (filmskega) okvirja v ozadju odra v drugega, se spotoma pokazal v venerinem kostimu in z jasnostjo ter odločnostjo senčil svoje igralske sodruge. Verjetno že pašejo Kaligulini bridki sokratski dvogovori, morda ugaja tudi Camusovo sprevračanje uradne zgodovine o "blaznem rimskem cesarju", vendar pa sem med predstavo Sebastijana Horvata kinkajoč znova ugotovil, kako me črviči po slovenskem taglavnem teatru. Sploh pa - komu je bila, v okviru uradnega sporeda Exodosa, namenjena predstava, ki stavi adute na slovensko besedilo? Domačinom, ki so jo videli v pretekli sezoni, ali redkim tujcem, ki se lahko samo praskajo po glavi? Za Emilia Greca, ki je v četrtek nastopil s solom Belo v Operi, in na odru ne zna spregovoriti, ne da bi namešal žlobudravščino iz francoščine, italijanščine, španščine in angleščine, je jasno, komu in kako govori. Baletnih gibov vajenemu občestvu, s telesom. Greco svoj prvenec prične s coming outom, v belem krilu in z za ušesi zataknjenimi češnjami junferce s kmetov, nadaljuje z bizarno obravnavo ptičjih lastnosti, spektakularnim, zvezdniškim prebojem iz z belo zaveso ločenega ozadja in z mukami zaradi pristnih dotikov in strogih komand koreografa (baletnega učitelja?). Ves čas pa se mu, na odru posvečenega kulturnega hrama, izmika nadzor nad lastnim telesom, usklajenost gibko, po baletnih avtomatizmih plešočih okončin in neubogljive glave, ki so mu jo menda kar prišili, tako da njegov hibrid med klasično plesno izobrazbo in kabaretnim humorjem izzveni kar v posrečeno šalo na račun te resne in spoštovane Inštitucije. Smejal, no, muzal sem se tudi na "solzodajalski akciji" Emila Hrvatina v Gledališkem muzeju, kjer so nam pretekli teden skušali izvabiti solze s fiziološko, individualno in kolektivno obdelavo. Si predstavljate, da se kdo individualno razjoka nad samim sabo, oziroma svojo podobo v ogledalu? Po pripovedovanju stevardese, ki mi je pomagala namestiti solzilnik, iz katerega Hrvatin črpa za svojo zbirko opredmetenih čustev, je to že v desetih minutah uspelo neki čuteči dekliški duši. Brez dvoma se zlahka razjokaš pod fiziološko, s čebulnimi hlapi nasičeno kupolo, medtem ko je bil položaj v kamri kolektivnega spomina že bolj kočljiv. Videi parih filmov, posnetki Titovega pogreba, letalske nesreče na Korziki, kronike iz Srebrenice, Vukovarja, smrt Lady Di? Hm, hm. Iz firbca sem si izbral inserta iz Imitacije življenja in košarkarskega finala ZSSR : Jugoslavija '78, in se le zdolgočasil. Bi moral seči po preverjeni buhuhu sceni iz Doline miru? Hec, ampak dobrotni Hrvatin je, ko je ljudstvu v Kabinetu spomina Camillo memo 4.0 ponudil rame za jokanje, mislil predvsem na svojo ter starejše generacije in rodu, ki šele prihaja, namenil le par jokalnih spodbujeval. Kar se mene tiče, bi se oddolžil že s posnetkom katere od kuharskih ali razvedrilnih oddaj iz domačih teve studiov. Se nadaljuje.