Z Binčkom sva se odpravila na sprehod po mestu. Ravno ko sva šla mimo nekega lokala, je Binček potožil, da je žejen. Zavila sva v lokal na okrepčilo. Takoj ko sva vstopila, se mi je zazdelo, da sem tam nekoč že bila. Kar stisnilo me je pri srcu, spomnila sem se, da smo v tem lokalu z Justi in puncami praznovale veliko vrnitev Justinega spačka. Hotela sem pobegniti v drugi lokal, pa me je kelner že zagledal, bil je isti kot takrat. »O, dober dan, si prišla na koktejl!?« me je pozdravil. »Tole pa ni ravno posrečena šala.« »Šala?« se je začudil, »Ti naši koktejli niso všeč?« »Norčuj se iz tistih, ki se vsak dan zapijajo v vašem lokalu, in ne iz mene, ki sem se ga napila enkrat po desetih letih,« sem bila užaljena. »Oprosti, nič slabega nisem mislil. Saj sploh ne vem, da si se ga zadnjič napila,« je bil presenečen. Videti je bil iskren. »Dva soka, lepo prosim.« Hotela sem se usesti za mizo. »Ohoho, danes je pa s teboj mali prijatelj! Dajta, usedita se semle k meni, da mi bosta delala družbo,« je poprosil in še preden sem lahko kar koli odgovorila, je dvignil Binčka in ga posadil na šank. »Ohoho, poglej, kako velik si, tule imaš prav super razgled, boš lahko nadzoroval, kako mešam koktejle.« Binčku se je zdelo na šanku tako imenitno, da nisem imela druge izbire, kot da se usedem za šank. »Vama lahko zmešam kakšen osvežilen koktejl? Imamo tudi brezalkoholne.« Zopet me je prav nesramno špiknil. Tokrat sem bila prepričana, da se norčuje iz mene, vendar sem, ravno ko sem se mu namenila zabrusiti nekaj krepkih, ujela njegov pogled. Gledal je tako nedolžno in imel je tako lepe in tople zelene oči, da sem se takoj pomirila. Ej, Julija, sem si rekla, te oči pa nikakor niso zlonamerne. Me je postalo kar malce sram, ker vedno najprej pomislim na najslabše. Premalo sem samozavestna. »No, pa bova poskusila vaše brezalkoholne koktejlčke. Ampak resnično, niti kapljice alkohola! Vsaj meni ne,« sem skušala biti duhovita. Odobravajoče se mi je nasmehnil. Zakaj so tujci lahko prijazni z mano, moj mož, moški mojega življenja, pa ne more biti? Mogoče je pa krivda moja, mogoče bi pa tudi vsi ti ljudje, ki se delajo tako prijazne, postali živčni in neprijazni, če bi me nekaj let gledali vsak dan. »Kako ti je že ime?« me je vprašal kelner. »Julija.« »Jaz sem pa Tomi. Verjetno si tudi ti že pozabila moje ime.« Spomnila sem se, da so ga dekleta zadnjič klicala po imenu, vendar kako, tega nisem vedela. »Kdo si pa ti? Janez?« se je pošalil Tomi. »Ne,« je odkimal Binček. »Kaj pa si potem … aaa … ?« se je delal, kot da globoko razmišlja in nato veselo vzkliknil: »Tine!?« Binčku je bila šala všeč, nagajivo se je zasmejal in odkimal z glavo. Tomi je zopet globoko razmišljal, zraven je delal smešne grimase. »Srečko!« je vzkliknil veselo s široko odprtimi očmi. Binček je tako vneto odkimaval, da je skoraj padel s šanka, zraven pa je kar cvilil od navdušenja. Tomi mi je na skrivaj pomignil: daj, pomagaj. Spomnil me je na šolske dni, ko so podobni pogledi streljali po razredu, kadar je bil kdo vprašan pred tablo. »Blaž,« sem mu šepnila, tako da Binček ni opazil. Danes se je Tomažu predstavil s svojim uradnim imenom, pa sem upoštevala možnost, da bi se tudi Tomiju raje predstavil kot velik fant. Tomi se je zopet razmišljujoče pačil, Binček pa se je smejal in vriskal. »Vem!« je plosknil naposled, »Blaž ti je ime!« »Ne, ne!« je nagajivo odkimal Binček. Tomi me je karajoče pogledal, da sem se morala še jaz zasmejati. Tile otroci so pa res vseh muh polni, le kaj se mu plete po nagajivi glavici. »No, povej, kako ti je ime! Kaj ti ni ime Blaž?!« sem dregnila sina. »Ne, ne, ne,« se je smejal in odkimaval. »Kako ti je pa potlej ime?« sva nato oba s Tomijem silila vanj. Tudi mene je pričelo zanimati, kaj bo rekel: ali bo rekel Binček ali pa kaj čisto tretjega? »Binko!« je naposled zabrusil s tenkim glaskom. »Ime mu je Blaž, kličemo ga pa Binček,« sem razložila Tomiju. »No, Binček, zdaj ko veva, kako nama je ime, bova pa zmešala koktejl za Julijo! Saj mi boš pomagal, mar ne?!« je določil Tomi, nato pa se je nagnil bliže k Binčku in izzivalno dodal: »Ali bova prej zmešala koktejl zate?« »Za mami,« se je odločil moj sinko. »Mami?« me je Tomi presenečeno pogledal. Vendar le za trenutek, takoj nato sta z Binčkom pričela prelivati in mešati. Se mi je zdelo, kot da si Tomi na začetku ni mislil, da sem Binčkova mama.