Poteze nekaterih slovenskih povzpetnikov spominjajo na groteskno risanko, ki je tako predvidljiva, da niti smešna ni več, ampak samo še žali inteligenco gledalcev. Zagnani mladenič, ki vsakodnevno zavzema stališča o vsem mogočem in kot kak potujoči trubadur sleherno reč pospremi s komentarjem, si pomaga z mešanico splošnih in samoumevnih ugotovitev ter pokončnih, načelnih in odločnih zamisli. Edino merilo, po katerem zavzema stališča, je ocena, kakšna izjava bo tisti hip javnosti všečna. Mešanica papagajstva in pokvarjene plošče. Z nekaj potrpljenja je mogoče v daljšem ali celo krajšem obdobju zbrati za vsako temo po vsaj dve nekonsistentni ali celo nasprotujoči si izjavi. Ampak tu se še ne neha. Izkaže se tudi, da so končni učinki in domnevni cilji, do katerih pripelje politično pobalinstvo, večkrat nasprotni (!) kot ne od velikih besed, ki si sledijo v spontanih napadih. Tudi tisti, ki še niste uganili, da bi lahko šlo za SLS, vseeno berite naprej. Žal ne pomaga več niti "Miheljakova metoda v treh korakih" (1. Ali je danes res nujno zavzeti kako stališče v izjavi za javnost? 2. Ali smo res želeli povedati ravno to? 3. Ali čisto zares želimo poslati ta telefaks medijem?), saj življenje stranke poteka od ene novinarske konference do druge.