Ta tvoj brat niti ni najhujši primerek. Pri nas, v sosednjem bloku, stanuje 12-letni Marko. Tvoj brat se vsaj preobleče in leti ven, Marko pa pridirja iz šole, torbo vrže kar pred vhod v blok in se lepo oblečen za v šolo vrže na glavo v peskovnik, kot bi skakal v bazen. Uboga mati lahko tuli z balkona, da je rdeča v obraz kot paradižnik, Marko, domov, preobleci se, kosilo je na mizi, takoj pridi naredit domačo nalogo - Marko ne sliši. Mama pride po torbo, Marko pa prikrevsa domov umazan kot Juri Muri iz Afrike, ko se že večeri. Ni mi dalo miru, pa sem ga vprašala: Marči, a ti si tako priden, da celo domačo nalogo narediš v šoli? Justi, mi je zabrusil, brigaj se zase, domačo nalogo pa mi itak naredi mama! Če se takrat nisem zvrnila v nezavest, se še dolgo ne bom. Ampak, ti bi morala slišati njegovo mamo: »Naš Markec je zlato dete, priden, cukrček, pa prijazen, ga ni takšnega v naši ulici, kako pameten je, pa vam raje ne razlagam …« Mama bo, kot vidim, še enkrat končala osnovno šolo, za Marka pa nisem prepričana. Vidiš, tvoj brat bi bil lahko še hujši, a je to kaj slaba tolažba in do Marka mu ne manjka veliko. O tem pa bi morala razmišljati mama. Pri takšnih zadevah Justi ni pretirano demokratična in razumevajoča. Ne bi se strinjala, če bi bratca silili k učenju do onemoglosti in zahtevali od njega, da je »najmanj« odličen, toda osnovno šolo je treba izdelati in o tem ni razprave. V določenem obdobju življenja ima pač vsak nekatere obveznosti in za kolikor toliko uspešno opravljene je tudi nagrajen. Torej, najprej učenje, naloge, potem igra. Najprej izboljšanje ocen, potem morda televizija, potepanje, kakšno darilo. Najprej pospraviti sobo, kaj malega pomagati doma, potem kino ali obisk tekme. Seveda ni tvoja stvar, da bi urejala tovrstne družinske probleme (ti moraš poskrbeti zase in svojo šolo), lahko pa poveš mami, da ti njen način ni všeč in da ne pelje nikamor oziroma pelje v ustvarjanje še enega Marka. Nisi napisala, zakaj se starši prepirajo, a nekako sumim, da je oče za trši prijem, pri čemer mislim, da ima prav, mama pa po mamino, mehko, zaljubljeno v sinčka, popustljivo. Slabo se ji bo to obrestovalo, slabo, lahko pa bo postalo še hujše. Zrasel bo v mladeniča, ki bo navajen, da mu je vedno vse postlano in da mu za to ne bo treba migniti niti s prstom. Zgodilo se bo, da ji bo sinček zrasel čez glavo, in kdo ga bo potem krotil? Ti bratu lahko pomagaš pri učenju, saj vem, da bi mu rada, a če on to zavrača oziroma ga mama tudi s strožjim prijemom ne pripravi do tega, da bi se sam resno lotil šole, potem je res škoda tvojega časa. In nikar ne imej slabe vesti, če načrt »izboljšajmo bratca« ne uspe. Nisi kriva in dovolj imaš lastnih skrbi.