Po stažu skupnega življenja v Domu starejših v Rakičanu bi lahko zapisali, da gre za najmlajši par (skupaj sta šele od jeseni), čeprav moramo poudariti, da sta v življenju preživela že marsikaj. Štefan se je rodil v Neradnovcih, kmalu po poroki pa se je preselil v Boračevo na domačijo svoje takratne žene. Dela mu nikoli ni zmanjkalo, saj je bil izučen mizar in je imel svojo obrt. Delali so predvsem stavbno pohištvo, pa ne samo v deželi ob Muri, temveč tudi na Štajerskem, v Ljubljani in na sosednjem Hrvaškem. Pri delu so mu pomagali njegovi delavci, po upokojitvi pa je obrt prevzel sin. Za prihod v Dom se je odločil sam, saj je vedel, da bodo dobro skrbeli zanj in da bo našel veliko novih prijateljev in znancev. Helena se je iz Murske Sobote, kjer je imela hišo, preselila v Rakičan pred dvema letoma. Sprememba okolja ji ni dobro dela. Imela je domotožje, ni bila navajena na nove ljudi, njeno počutje se je slabšalo. Nato pa je nekega dne na klopi prisedla k urejenemu gospodu. Konec prijaznega klepeta se je končal z dogovorom o prihodnjem srečanju. »Še dobro, da takrat v svoji sobi nisem imel telefona, kajti potem bi me vsak dan bolelo uho. Helena se namreč ne more in ne more odvaditi klepetanja po telefonu,« se spominja preteklih mesecev, »zato sem jo rajši srečeval na hodniku in jo obiskoval v njeni sobi, kjer sva se dolge ure pogovarjala.« Helena, ki ji zdaj oči žarijo od veselja, pa vrat njegove sobe nikoli ni odprla. Razložila je namreč, da »se ne spodobi, da bi ženska hodila na obiske k moškemu, saj bi na koncu moje sostanovalke še rekle, da se hodim ponujat.« Dan radosti je prišel, ko sta se skupaj preselila v sobo v prvem nadstropju. Zaposleni v Domu so jima pomagali pri selitvi, prestavili vse omare in prenesli vse obleke ter njuno preostalo lastnino. Njuna soba je lepo pospravljena. Štefan namreč že zgodaj zjutraj sili Heleno, ki rada nekoliko podrema, naj končno le vstane, da pospravita postelje. Helena, ki mora nato na njegovo prigovarjanje vstati, pa se mu potem bolj v šali kot zares maščuje in mu ne pusti uživati ob popoldanskem počitku. V Domu danes pravijo, da ju je kar veselje pogledati, kako skupaj korakata k frizerju, na obisk k zdravniku, se odpravljata ob nedeljah v Mursko Soboto k božji službi ali pa na srečanje upokojencev. »Od nikogar ne želiva biti odvisna, zato si ob takih priložnostih najameva taksi, čeprav veva, da bi tudi zaposleni v Domu z direktorico Vijolo Bertalanič na čelu poskrbeli za najin prevoz,« povesta oba skoraj v en glas.