TA HOTELSKA SOBA bi lahko bila skoraj kjer koli: čista, lepo opremljena soba z belo popločeno kopalnico, v kateri so bili polni obešalniki puhastih, belih brisač. Kozmopolitanska soba - morda nekoliko antiseptična in anemična, vendar moderno draga in ustrezno udobna. Na steni tik nad vzglavno končnico zakonske postelje sta bili ločeno pritrjeni svetilki, čeprav ni bila nobena prižgana, ko je Charles Richards ležal na hrbtu, si držal levico pod glavo in molče kadil. Ni prav vedel, koliko je točno ura, vendar je mislil, da bo okrog pol osmih, bil pa je zbujen že kakšno uro. Ob njem in s hrbtom proti njemu je ležala mlada ženska, okrog golega telesa je imela tesno ovito rjuho s hibiskovo rožnatimi progami. Občasno se je rahlo premaknila, nekajkrat so se ji zganile ustnice v zasanjanih nežnostih. Vendar Charlesa Richardsa tisto jutro sploh ni erotično zamikala. Ko je tako ležal tam, je večinoma mislil na ženo in se žalostno vpraševal, zakaj neki mu zdaj, ko ga je pripravljena izpustiti, kar naprej uhajajo misli k njej. Ko je resnica o njegovem razmerju z Anne Scott nazadnje morala priti na dan, ni jokala in sploh ni naredila scene. Vendar se ji je zrcalilo v očeh, kako je ranjena in razočarana, dobila je trde poteze, da je bila v obraz videti starejša in manj mikavna; pozneje pa se mu je zazdela tako nežna in tako zelo ranljiva, da se je skoraj na novo zaljubil vanjo. Govorila je le malo razen praktičnih predlogov o naslednjih nekaj dneh: bila je ponosna in ranjena. Vprašal se je, kje natanko je v tistem trenutku. Zdaj se je že skoraj gotovo vrnila domov iz Cambridgea. In če se je, je zdaj gotovo že lepo pospravila posteljo, rjuhe je napela čez žimnico in jih ljubeče pogladila kakor vedno…