Dr. France Avčin je bil eden prvih tudi v svetu ki so iskali zasute v plazu s pomočjo elektromagnetnih valov. Po njem je naprava dobila tudi ime, saj je oddajala zvok, podoben žolninemu, ko dolbe drevo. Sodobne plazovne žolne oddajajo elektromagnetne valove na frekvenci 457 kHz in delujejo kot oddajnik ali sprejemnik s pomočjo dveh 1,5 V baterijskih vložkov. Žolno si namestimo na telo, pod vrhnja oblačila. Pri odhodu na turo preverimo, ali deluje kot oddajnik in kot sprejemnik, tako da se pomikamo v razdalji 5 m mimo vodje in oddajamo signal, on ga pa sprejema, nato se vodja pomakne na čelo, s tem da preklopi žolno na oddajanje, mi pa na sprejem. Žolna deluje z novimi baterijskimi vložki na oddajanju približno 300 ur, na sprejemu pa 40 ur. Iztrošenost baterijskih vložkov preverimo ob vklopu, ko vtaknemo bajonetno stikalo v odprtino ob kontrolni lučki. Lučka prične utripati dvakrat, nato pa le enkrat v sekundi in ta ritem obdrži, dokler je žolna prižgana. Število hitrih utripov je pri polnih baterijskih vložkih približno 30. Če število pade pod 15, moramo zamenjati vložke. Žolne imajo tudi slušalke, saj pri močnem vetru ne slišimo signala. Najnovejše imajo že ekran, na katerem odčitamo smer iskanja in moč signala ter si s tem olajšamo in pospešimo iskanje. Teoretični doseg žolne je običajno v radiusu 80 m. V realni situaciji je manjši in odvisen od debeline plazu, lege zasutega, itd. V primeru, da plaz odnese enega ali več članov skupine, označimo mesto, kjer smo ga nazadnje videli, postavimo opazovalca, ki nas opozori ob morebitnem ponovnem proženju plazu, preklopimo žolno na sprejem in pričnemo z iskanjem. Če išče le eden, se postavi na točko, kjer je odneslo partnerja, odpne trak, ki gre okoli pasu, preklopi na največji doseg in se prične pomikati po plazu v linijah, ki so med seboj oddaljene približno 20 m. Takšna je tudi razdalja med iskalci, če jih je več. Iščejo le do prvega signala, nato nadaljuje z iskanjem le najbolj usposobljeni (Bele, 2000).