To je lahko uspešno kot politična reklama, politikom v Washingtonu in borznikom na Wall Streetu pa nespečnost ne povzročajo brezdomci. Največji problem je premoženjska deflacija, zlom cen finančnega premoženja (vrednostnih papirjev, »pokritih« z odplačili posojil za nakup hiš ali stanovanj, in še nekaterih podobno strukturiranih vrednostnih papirjev) ter upad cen precejšnjega dela realnega premoženja (družinskih hiš itd.). Ker za to finančno premoženje tako rekoč ni kupcev, je nemogoče ugotoviti, koliko je premoženje sploh vredno. To je namreč mogoče ugotoviti samo posredno, ko ena od bančnih velikank sporoči višino izgub (najnovejši primer je švicarska banka UBS iz Züricha z odpisi za izgube pri tej vrsti premoženja v znesku od 12 do 15 milijard dolarjev) ali ko takšno sporočilo pride celo s severnega pola. Vrednost realnega premoženja pa se seveda še zdaleč ne zmanjšuje po takšnih stopnjah, čeprav so podatki različni. Cene ameriških družinskih hiš so doslej v povprečju upadle za približno pet odstotkov, po drugih virih (na primer po indeksu Case-Shiller za deset največjih ameriških mest) pa je upad cen že doslej vsaj dvakrat večji.