Tako imenovana objektivnost programov MDS in Svetovne banke odpira vrata tujemu kapitalu, ki veliki večini ljudi ne prinaša blaginje, državam pa ne ekonomske rasti. Kapital sebi v prid izkoristi odsotnost oziroma spremenjeno socialno in okoljsko zakonodajo, nadzira tržišče in včasih pripomore k zatonu prej obstoječih industrijskih vej. Edina zares zagotovljena posledica intervencij MDS in Svetovne banke je velika zadolženost držav v razvoju. Noam Chomsky meni, da je dolžniška kriza ideološki konstrukt in ne ekonomski problem. "Dolg obstaja," pravi, "toda vprašanje, kdo dolguje in kdo je odgovoren za to, je ideološko vprašanje …" Kajti, pravi Chomsky, "če si sposodim denar, prevzamem odgovornost, da ga bom tudi vrnil, posojilodajalec pa prevzame tveganje, če ga ne bom odplačal. To je čisti kapitalističen princip. Vzemimo primer Indonezije, katere dolg znaša 140 odstotkov BDP. Ugotovili so, da so posojilojemalci 100 do 200 članov vojaške diktature, ki jo je ZDA podpirala, posojilodajalke pa so mednarodne banke. Nekaj posojila je šlo takoj na zasebne račune v tujino, nekaj v razvoj. Toda ljudje, ki so posojilo najeli, ne čutijo odgovornosti, zato bodo morali posojilo odplačati Indonezijci. To pomeni, da bodo živeli pod pritiskom varčevalnega programa, katerega posledica bo povečanje revščine. In posojilodajalci? Zaščiteni so pred tveganjem, kajti poglavitna naloga MDS je, da zavaruje tveganje tistih, ki posojajo denar in ga investirajo v tvegana posojila. Posojilodajalci ne tvegajo, ker je tveganje podružbljeno, saj se ob pomoči MDS na različne načine prenese na davkoplačevalce bogatih dežel."