Ko je po predstavi Jurij Souček prišel iz garderobe dvoranice na Ljubljanskem gradu spet v svoji človeški opravi, smo seveda hoteli govoriti predvsem o njegovih junakih, po katerih ga sedanji in nekdanji otroci takoj in povsod prepoznavajo. A je začel kar sam, in to pravzaprav pri bistvu vsega – glasu. Še preden smo vsi tam okoli njega lahko zaprli usta od začudenja, ko je na željo ekipe s televizije trikrat izrekel: »In odpujsala sta na televizijo.« Vsakič čisto drugače, pa vendar vsakič tako prepoznavno po svoje. Glas je sicer dobil v dar, a to, da znaš z njim narediti desetine različnih oseb, značajev, razpoloženj, je gotovo rezultat nadarjenosti in trdega dela. Ne zmore vsakdo, tako kot on, v eni risanki posoditi glas kar enajstim likom. Kakšna sreča, da so ga že v začetku pridobili tudi na radiu. Menda je bil tam, v začetnih časih, tudi strokovnjak za oponašanje škripajočih vrat.