To je zelo izrazito roman ene osebe. Cela zgodba se vrti okrog odnosa med Miljano in očetom, okrog (nekaj časa zelo neuspešnega) iskanja nove mame zanjo in nove žene zanj, okrog smrti matere, ki je padla z balkona v sedmem nadstropju (Miljano, po mojem precej nerazumljivo, preganja slaba vest, da je za padec kriva ona, hkrati pa obstajata še njeni varianti, da je mama padla sama ali da jo je porinil oče). Zaradi Miljanine omejene perspektive na svet je logičnost zgodbe občasno nujno prikrajšana – tu pa se v bistvu pokaže mojstrstvo avtorja. Predvsem odnos med dekletom in očetom je zelo prisrčen, zelo sta navezana drug na drugega. V ilustracijo naj bo naslednji odlomek – oče, znani novinar, ki je svoje čase ogromno službeno potoval, se odloči, da gre v Afriko posnet dokumentarec in Miljana hoče na vsak način z njim: »Ati, prjatlce so me vse za Pustile, fanta nimam, ga ne bom mela še dolg, Babi in Dedi sta mi tuja in me sploh ne poznata, dr. logo Ped se trud kolk se more, je moj dobr prjatl, aampak, mi ne gre nič na boljš, ni razloga ostanem ti pa greš. Pejva skupi, bova dobr tim, obljubem.« V Afriki se njuno pred tem dokaj dolgočasno življenje napolni z dokaj neverjetnimi pustolovščinami in roman se prav idilično in srečno konča. Nepopolna družina najde svojo tretjo članico. Skoraj neke vrste pravljica. Taka rosno mlada dekleta morda še verjamejo v pravljice. In avtor se je moral Miljani hočeš nočeš prilagoditi. Če želite brati odkritosrčno naivno, pa hkrati izvirno in svojevrstno izpoved najstnice, potem je Mogoče nikoli kot nalašč za vas. Če verjamete, da mogoče nikoli lahko postane ja, enkrat pa bo.