April se začne leta 1994, ko je v Italiji na volitvah zmagala desnica - ja, na čelu z Berlusconijem. Morettiju, ki spet igra samega sebe, gre desnica na živce, a tudi levice ne ljubi več tako, kot jo je ljubil. Levica pač ni več to, kar je bila. Zato sklene, da bo posnel dokumentarec o italijanski politiki, toda ne more se zbrati, ker mu glavo mešajo druge reči. Že lep čas hoče namreč posneti trockistični musical a la fifties. Ne more se odločiti - naj bo politik ali umetnik? Ne moreš biti več oboje, huh, kot v šestdesetih in sedemdesetih, ko je živel in umrl Pasolini. Umetnosti politika ne zanima več. Filmi so apolitični. Predpolitični. Politiki tudi. Še Moretti je negotov. Ne ve več, ali je z levico tudi sam izgubil volitve, ker pač levica ni več to, kar je bila. Da hoče o stari, trockistični levici posneti musical, ne preseneča: ljudi danes angažirajo le še videospoti. Poročila bi konzumirali le, če bi bila v obliki videospota. Moretti, zakopan med časopise, pa je tudi na tem, da dobi otroka, zato ga bolj kot snemanje filmov skrbijo filmi, ki jih njegova žena gleda v času nosečnosti, kar je lepa priložnost, da svoji publiki - namesto Henryja - odsvetuje Zadnje dneve (Strange Days). Ne, filmi niso več to, kar so bili.