V A Portrait of the Artist as a Young Man, v enem od najbolj slavnih Bildungsromanov oziroma Künstlerromanov, ki jih pozna svetovna književnost, Joyce ne problematizira estetske teorije, ampak omikanje umetnika, ki poteka vzporedno z omikanjem samega zapisa. Zapisa, ki je bil nekoč Njegov, in ni naključje, da so identifikacijski modeli Stephena Dedalusa tako v A Portrait of the Artist as a Young Man kot v Uliksu ljudje, ki so bili ali izdani ali so postali žrtve svojih principov ali so bili izgnanci, pri katerih se je navidezen poraz kasneje sprevrgel v zmago. Vzemimo samo tiste, ki se -- po naslednjem vrstnem redu -- pojavijo v A Portrait of the Artist as a Young Man: Parnell, Hamilton Rowan (eden od irskih revolucionarjev, ki je leta 1794 uspešno prelisičil Angleže in jim kasneje uspel ubežati v Francijo), kardinal Wolsey (nasprotoval je ločitvi Henrika VIII. in so ga zato obtožili veleizdaje), Balbus (rimski politik iz 1. stol. p.n.š., jecljavec, ki medtem, ko se drugi zabavajo in se mu posmehujejo, zida hišo), Napoleon, grof Monte Christo (junaka Dumasovega romana izdajo štirje prijatelji, eden od njih se med njegovim 14-letnim bivanjem v ječi poroči z njegovo bivšo zaročenko Mercedes, kasneje se jim kot neprepoznan bogataš maščuje), Byron, Dante, Claude Melnote (junak romantične drame Edwarda Bulwer-Lytona, ki kot pesnik-vrtnar igra princa in si tako pridobi Paulino, toda ta izve za njegovo pravo identiteto in ga zavrne, Melnote odide z Napoleonom, postane slaven in se končno le poroči s Paulino), Siegfried, Sveti Stephen, Lucifer, Jezus, Bog.