vega napada na Rusijo leta 1941. Očeta so poslali na bojišče, mama pa se je z vsemi štirimi otroki vrnila v domačo vas Čičuno v Baškirijo. Stanovali so v skromni leseni kolibi, ki so jo delili z drugimi družinami in bili večkrat lačni kakor siti. Leta 1943 jih je stric povabil k sebi v glavno mesto Baškirije Ufo. V skromni hišici je bivalo deset ljudi in še vedno so živeli v pomanjkanju. Rudolfa so ljubkovalno klicali Rudik. Bil je živahen otrok, ki je od krute realnosti bežal v domišljijski svet. Nadvse rad je ure in ure poslušal glasbo po radiu in romane Julesa Verna, ki so jih ob večerih prebirale njegove sestre. Ko je moral v šolo, ga je revščina še posebej zaznamovala. Ni imel čevljev, vso obleko je nosil za sestrami in zato so se mu vrstniki posmehovali. Tudi njegovo ime, ki mu ga je mama dala po lepotcu Rudolfu Valentinu, je bilo v Rusiji zelo redko in je preveč spominjalo na Adolfa Hitlerja. Vrstniki so ga klicali »berač« in »Adolf«, zato se je družbi izogibal in se zapiral vase. Rad je opazoval vlake in sanjal o tem, da bo zapustil Ufo.