ermiona vseskozi bulji Harryja v rit in ko se model zvrne po tleh, ona parkira nos naravnost med njegova mehka hlebčka.je zahtevnejši testi, narejeni po istem kopitu - in to je to. Špil zaključite, ko odletite še vseh pet poligonov pri Hagridu in nakupite osem gesel za portrete, kar v najboljšem primeru, če nos vtaknete res povsod in si privoščite prav vse karte, znese pet ur, brez posebnega truda z dodatki pa kake tri. Da bi naloge ponavljal, ti ne pride na misel, saj so čisto bazične, od štorijalnega vznemirjenja nimaš nič, dočim glavnino itak ušive dolžine tvori nabiranje sladkorčkov, ki hitro postane duhamorno in je za nameček nujno. Brez velike zaloge namreč ne moreš kupiti vseh gesel, kar pomeni, da konca ne boš videl. Ko na enak način oropaš tristoti zabojnik in ko je treba petkrat požokati vsak oklep, da izpljune celotno drobovje, se ti vse skupaj pač zazdi neumno, ne glede na to, ali si star sedem, dvanajst ali trideset let. Da so ustvarjalci lenuharili, nadalje kažeta ducata spopadov z vilami, knjigami, Peevesom in impi, ki so narejeni po natanko istem kopitu, na račun česar gre odsotnost kakršnegakoli tamanjenja šefov. Dementorji, pravite? Eh, težko bi jim rekel šefi, glede na to, da so počasni kot naložene karjole in jih pobiješ, preden rečeš 'debilnazasnova'. Potem sta tu kratek, antiklimaktičen konec in popoln manko predpripravljenih animacij ali filmskih sekvenc. Posebej pa moram izpostaviti neznosno počasno kupovanje kart in gesel. Dokler imate na zalogi dovolj buč in kotličkov, nekako gre, čeprav je treba s prodajalcem za vsako karto čvekati posebej. Ko je treba za buče in kotličke zamenjavati bonbončke, pa lahko pred monitorjem sedite deset minut in ne počnete drugega kot se premaknete naprej, poslušate neprekinljiv trgovčev komentar, kliknete na Buy, stopite nazaj, se premaknete naprej, poslušate komentar ... Popenitis!