Seveda pa je evropskim zahtevam pisana na kožo tehnika. Avtomobil ima sodoben turbobencinski motor in prek 260 živahnih »konjev« za zadnja kolesa. Velike (18-palčne) gume lahko korektno prenašajo moč na cesto, lahko pa še v tretji prestavi puščajo za sabo črno črto. Motor je dobro odziven že v spodnji tretjini vrtljajev. Tako je avtomobil moč voziti tudi povsem umirjeno. Lahko pa pri vsakem malo odločnejšem pritisku na plin poslušamo cviljenje. Stabilnostni program to dovoljuje, hkrati pa tudi dovolj hitro prepreči nenadzorovano vrtenje. Z enkratnim pritiskom na gumb je moč najprej izklopiti nadzor zdrsa pogonskih koles, z naslednjim pritiskom v roku petih sekund pa vklopimo tako imenovani "Competitive mode". Navor se takrat neokrnjeno prenaša na kolesi. Pri tem zdrse delno nadzira tudi samodejna zapora diferenciala. Z dolgim pritiskom na gumb pa je moč povsem izklopiti tudi ESC. Zanimivo, je da kake posebne razlike v »najhujšem« programu ne boste občutili. Vse, kar je, je bolj živahen zadek! Motor se oglaša z enakim (precej neizrazitim) zvokom, trdota volana je nespremenjena, trdota podvozja tudi, odzivnost plina ni nič drugačna… Vsaj občutiti ni. Človek se potem celo vpraša, čemu toliko KM in nekakšni tekmovalni programi, če se avtomobil ne pelje bistveno drugače!? Pa pustimo to. Dejstvo je, da je motor močan in kot tak nudi lahko dovolj adrenalina. Poraba goriva po računalniku je 11,6 litra na 100 km, preprost izračun pri točenju goriva pa pove, da je to 13,6 litra na sto prevoženih kilometrov. OK, za te konje naj mu bo. Zadek lahko nadzorovano opleta, sprednji del pa pri (pre)veliki hitrosti tudi rahlo uhaja. Zavore so pri tem avtomobilu povsem povprečne (ameriške?), podvozje pa dokaj lepo sledi ukazom. Je dokaj nizek še posebej pred motorjem, kjer je usmerjevalnik zraka. Na srečo iz mehke upogljive gume, ki ji ne škoduje, če včasih podrsa po tleh.