Iz dečka je postal fant, končal šolo, se zaposlil ter po takratnem prepričanju spoznal princesko svojih sanj. Ob delu se je izobraževal in s tem skušal doseči kar največ za mlado družinico. Toda takratni princeski to ni bilo dovolj. Ker vse lepo enkrat mine, je minilo tudi to. Ostal je sam, pravzaprav ne sam, z naravo sta postala zvesta prijatelja. Kadar koli jo je obiskoval, ob svetlikajočih se bliskih, ob jasnih nočeh s čarobnim zvezdnatim obzorjem, ob svetlikajočem se odsevu mesečine, v vzponu in zatonu žareče krogle, v snežnem metežu in na novo uhojenih stopinjah, poigraval se je s padajočimi belimi snežinkami, s svetlikajočimi se dežnimi kapljicami v krošnjah dreves in sanjal o sreči utripajočih kresničk. Narava mu je prišepnila, kje so najlepši kotički naše deželice. Obiskoval jih je. Spoznal je dolino Soče, kraljico rek, ujeto v svet mogočnih gora, taboril ob njej, ponoči poslušal žuborenje brzic, podnevi raziskoval svet njenih čudovitih sotesk in pritokov. Presrečen je bil, mnogokrat se je vračal, tudi s kolesom in vsakič odkril kaj novega.