Trudim se, da ne bi mislil na Cedar Falls, niti na to, kar sem bil tam doživel. Prizadevam si, da se ne bi spominjal prijetnega, umirjenega stila življenja, ki je tam pravilo, ne tamkajšnjega mirnega, blaženo sproščujočega vzdušja. Nočem več premišljati o tem čudaškem, čarnem kraju, kjer lahko vsakdo brez sramu zapravlja čas. Da lahko kar tako gleda krošnje ceder, ki šumijo v vrelem, suhem vetru, da brez slabe vesti posluša žuborenje vode, speljane preko umetelno zloženih skal in da počne še druge brekoristne, nedonosne stvari. Prijetne stvari. Kjer si lahko sleherni človek brez pomislekov privošči, da je kar preprosto srečen, ker pač živi.