Ne vem, kako je kar naenkrat ratal tako siten. Izmenjala sva si nekaj manj prijaznih besed in vlogi. Sonce je že peklo. On se je zavlekel v posteljo. Kaj bom pa zdaj počela, sem razmišljala. Potem sem si pripravila zajtrk, vsake pol ure pokukala ven, ali gre kakšna ladja, pospravila in se spravila v svoje najmanjše cunjice. Z brisačo sem prekrila tisti znak s prečrtanimi kopalkami in se na debelo namazala z magičnim kokosovim oljem, ekstra mastnim za instant porjavitev, ter se zleknila prek satenaste površine prijetno tople tikovine, s katero je bil prekrit celoten krov jadrnice. Avtopilot zadaj, jaz spredaj sredi krova ležim in poslušam žuborenje morja pod seboj. Krasno! Mondeno sem se prepustila sončnim žarkom. Ne vem, koliko časa je trajalo, ko me je prekrila Alfredova senca. Bila sem kot piščanec, pripravljen za žar. Vse se je lepo cedilo z mene, ko je Alfio izbruhnil: “Kaj si čisto nora. Kako lahko narediš kaj tako neumnega. Kaj si ob pamet. Ali vidiš, kaj si naredila”, je tulil in kazal na palubo. Tam je bil kot za večno zaznamovan odtis mojega telesca, skupaj s trakci in vozli ter celotnim odtisom mojih drobcenih kopalk.