Pri sedemnajsti pa je tudi meni vzelo sapo. Na odru sem zagledal dekle, ki sem ji ustavil nekega dne pri Lenartu in jo zapeljal kot štoparko; ona pa je zapeljala mene. Bila je Silva iz znane družine uglednega mesarja in uspešnega tekmovalca med konji kasači, rjavolaska s prodornim, malo zasanjanim pogledom, ki jo je veselilo vse, kar sem predlagal tisto dolgo poletje, ko se nama je zgodilo in je trajalo. Na oder je stopila samozavestno, drugače kot so jo nedavno videle moje oči, višja, skoraj previsoka se mi je zdela tu, hodila je, ko da je na manekenski brvi in ko da to sploh ni ona, s katero sem še lansko poletje poležaval na mehki trati in s katero sva z glavo ob glavi poslušala žuborenje potoka in se menila in smejala čisto resnim rečem, ne da bi vedela, kako hitro minevajo zvezdnate noči in kako kratki bodo najini skupni brezskrbni in srečni trenutki.