Prav nasprotno: v filmu je vrsta likov, ki so nesreči, ki izgubljajo in se odrešijo zgolj za kratek trenutek resnice, razgaljenosti, padca in svobode. Naj kot primer opišem zgodbo o zdravnici Anji. Njeno razmerje s starejšim profesorjem je skrepenelo, alternativa je mladi ljubimec, ki se odzove na njen telefonski klic in umre v prometni nesreči. Zdravnica je prepričana, da je odgovorna za prometno nesrečo (kar je zmotno, saj je nesrečo povzročil tetraplegik, ki je s samomorilsko vožnjo poplačal dolg), toda ta občutek krivde je osnova za zanimivo simbiozo. Tetraplegik lahko samo govori, ona (ker jo blokira občutek krivde) predvsem posluša. Zato jo najprej razgali s svojim vprašanjem Si kdaj koga ubila, nato pa še s prošnjo. Skratka, takrat ko je zdravnica najbolj ranljiva, ko jo tetraplegik občuduje, je lahko varna in srečna. S svojo lepoto nikogar ne ogroža.