naj si dovoli vstopiti v svojo norost, začutiti nezadovoljstvo in počakati na trenutek, ko ji srečanje Boga na poti k razumu ne bo več pomembno. »Ko ti uspe doseči to mesto, te bo Bog pričakal tam,« sem ji rekla in s tem ponovila navodilo, ki mi ga je več let pred tem dala nuna in mentorica, ki jo srčno ljubim. Po nekaj več kot letu dni sem dobila Marissino pismo, v katerem mi je povedala, da je sledila mojim navodilom. »V teh mnogih minulih tednih sem ugotovila, da nisem disciplinirana oseba, za kakršno sem se imela,« je napisala. »Obvladujem druge in groza me je, da bi drugi obvladovali mene. Hotela sem, da bi se moja doživetja ravnala po mojih pravilih. Kadar sem spoznala nove ljudi, sem se jim najprej predstavila s svojo razumsko stranjo. Želela sem jih prevzeti s svojo bistrostjo in tako vladati vsaki skupini. Nato pa sem se v nekem trenutku v teh preteklih mesecih odločila, da tega ne bom nikdar več naredila. Kadar sem zdaj v družbi, ljudi raje poslušam, namesto da bi govorila. Iskreno si jih želim spoznati in z njimi delim svoje občutke kot tudi misli. Čutim, da v sebi postajam bolj blaga in sem v tej milini naredila prostor za Boga. Že zdaj sem bolj zadovoljna. Pišem dnevnik o pogovorih, ki se jih udeležujem, in moj Učenjak se uči spoznavati veliko različnih načinov, na kakršne ljudje uživajo v življenju. Skratka, dobro mi gre.« Všeč mi je Marissina zgodba, ker se je borila proti predaji z vsemi svojimi močmi - in nato zmagala. Ni se ji bilo treba odreči svojemu poklicu, se preseliti ali se zapisati revščini in spolni vzdržnosti. Preprosto je morala ponovno oceniti veljavo nadzora, ki ga je imel Učenjak nad načinom, na kakršnega se je sporazumevala z življenjem in Bogom.