Ondan sem šel v gledališče. Prišlo je tudi precej drugih ljudi, prenapolnili smo dvorano, ugasnila se je luč, na odru so se prikazali ljudje in potem ves večer glasno izgovarjali besede, ki so se v kratkih, iz vsakdanjega življenja znanih replikah tkale v zgodbo, in vendar smo vsi vedeli, da to niso nizi besed, ki bi jih ti ljudje - saj so bili igralci - ta trenutek zares govorili med seboj, in ne besede, kakršne bi bil kdaj v resnici kdo izrekel. Nič res. Pred dobrim stoletjem je dramo zasnoval neki Rus, po njegovi igri je naslednje stoletje zastavil svojo neki Anglež; ampak nismo poslušali ne ruskih ne angleških besed, marveč srbščino. Šlo je, seve, za pisanje, o kakršnem se je nekoč neki duhovitež pohvalil, da mu ne gre tako slabo, da bi vtikal nos v izmišljije drugih. Igra govori o svetu, ki ga ustvarja sama; noben model ni nič več kot model; pa še po tako zavitih potih prihaja: kaj nam to lahko danes sploh pove?