abice so molitvi močno predane. Molijo in utripajo kot eno srce, ki ne vidi razlik med ljudmi. »Molitev je največ, kar imam na tem svetu,« meni babica Agnes. »Brez Stvarnika sem nič. Kadar je na naši strani, je z nami njegova sila in negativnost nam ne more do živega, niti v sanjah. Ničesar ne moremo spremeniti, če ne molimo, niti lastnih otrok. Molitev je dolžnost, ki so nam jo posredovali davni predniki.« Babico Agnes kličejo molit po vsem svetu. »Včasih se ustrašim, ker mi zmanjka besed,« pripoveduje. »Takrat molim: ‘Dedek, daj mi besede. Saj jih poznaš. Prosim, povej mi, kaj naj rečem.’ In potem besede res pridejo. Povsem me prevzame, kadar Duh spregovori z mojim glasom. To je tisto človeško v meni. Kadar iskreno molimo, nam Stvarnik podari besede. Da jih prejmemo, ne potrebujemo nobene posebne izobrazbe.« Staroselska izročila molitev pojmujejo kot sporazumevanje z Bogom, Stvarnikom, Velikim duhom ali modrimi bitji, ki jih je ustvaril. Med molitvijo poslušajo in govorijo. Staroselci hrepenijo po stiku, združitvi z Bogom. Radi bi dobili priložnost, da mu povedo svojo resnico in slišali njegova sporočila. Molitve pogosto recitirajo, žebrajo ali pojejo, ob tem pa stojijo, ponosno in vzravnano. Stvarnik ve, kdaj molimo iskreno, nam pripoveduje lakotska babica Rita Long Visitor Holy Dance. Zato se je treba molitve lotiti nadvse zavzeto. Babica Clara meni, da moramo v svoje molitve vnesti kar največ ljubezni in svetlobe. Po izročilu nepalske babice Aame Bombo imajo bogovi različne podobe, glede na svojo nalogo. »Pri nas verujemo v triintrideset milijonov bogov in boginj,« pravi. »Vedno molimo k materi Zemlji, očetu Nebu, k Sončnemu in Mesečevemu božanstvu, k duhovom z vsega sveta, ki nas podpirajo. Ustvaril nas