Grad je bil prvotno zidan v renesančnem slogu, sredi 18. stoletja pa so ga po baročno prenovili, uredili med drugim arkadno dvorišče in z živimi barvami poslikali stene. Ko se je iz velikega poslopja izselila rudniška uprava, je imel grad nekaj desetletij vse mogoče stanovalce, naposled pa sta postala njegova edina najemnika glasbena šola in idrijski mestni muzej. Slednji je leta 1995 v njem po večletnem delu tako zgledno uredil razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, da je to postal najboljši evropski muzej tehniške in industrijske dediščine za leto 1997. Ta stalna razstava je še zdaj postavljena v skoraj celotnem grajskem prvem nadstropju. V drugem nadstropju sta obiskovalcem na ogled spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in idrijskega rojaka politika dr. Aleša Beblerja, nadalje 33 od sto slik, ki jih je podarila idrijska rojakinja ter premožna prevajalka in galeristka v Rimu Valentina Orssini Mazza, etnološka zbirka o življenju idrijskih rudarjev in klekljane idrijske čipke. Velika posebnost je poleg dragocenih starih čipk šest kvadratnih metrov velik klekljan prt, namenjen ženi nekdanjega jugoslovanskega predsednika Jovanki Broz, ki je iz kdo ve katerih vzrokov ostal v Idriji.