Po letu 1871, ko je bila Bavarska bolj ali manj prisilno vključena v nemško cesarstvo in je izgubila velik del suverenosti, je Ludvik politično vladanje popolnoma izpustil iz rok, čeprav je bil še vedno bavarski kralj. Zatekel se je v svoj estetski nadomestni svet. V gradovih, ki jih je zidal vsevprek, se je naslajal nad Wagnerjevo glasbo in dolge ure nepremično strmel v strop. V gradu Neuschwanstein je dal pevsko sobo poslikati z motivi iz Wagnerjevega Parsifala, v Lindenhofu pa je bila Venerina jama poslikana s prizori iz Tannhäuserja. Tu se je kralj ponoči vozil v pozlačenem čolnu po umetnem jezeru, medtem ko so bile kulise osvetljene z različnimi menjajočimi se barvami.