Nekateri menijo, da je bil Mićunović z izidom kaznovan, ker marsikomu ni bila všeč njegova kampanja. Kot v času vladavine Slobodana Miloševića je tudi v tej kampanji celoten državni aparat brez kakršnih koli omejitev in zadržkov promoviral kandidata vladajočih strank. Procesije ministrov so spremljale demokratskega kandidata na obiskih v državnih ustanovah, na fakultetah, v podjetjih, vse pa je skrbno prenašala državna televizija, ki ni skrivala svoje pristranskosti in neobjektivnosti. Jasno je bilo, da so državni funkcionarji in državne institucije brez pridržkov v službi demokratskega predsedniškega kandidata, ki se je ob koncu kampanje pojavil celo v vlogi pogajalca, ki se je z zasebnimi pekarnami dogovarjal o pocenitvi kruha. Kampanja Dragoljuba Mićunovića je bila izjemno razkošna in draga, zanjo je bilo pripravljenih ogromno spotov, plakatov, bilbordov, časopisnih oglasov, vse skupaj pa je kronal zakup programskega časa na treh televizijskih kanalih; ki so neposredno prenašali glamurozno sklepno konvencijo. V državi, kjer vsak dan ostane brez dela več tisoč ljudi, kjer se revščina naglo širi in navadni ljudje težko živijo ter vse teže prenašajo recesijo, ki je posledica tranzicije, pa je draga in glamurozna kampanja že stvar dobrega okusa in osnovne politične morale. n