Iz Beckerjevega dela Op., cit., str. 156-175. je očitno, da imajo tudi posamezne droge v določenih okoljih svojo “kariero”, svojo zgodovino. Becker pokaže, da je na začetku, ko je kakšna droga navzoča v nekem okolju, več psihičnih “poškodb”, več interpretacij in da gre pri kakšnih doživetjih za psihično stisko ali psihotično epizodo; potem ko se droga “udomači”, se pravi, ko se uživalci naučijo interpretirati učinke, poskrbeti za varno uživanje in znajo ravnati z učinki, je »poškodb« manj. Podatki, ki jih je zbral Becker, kažejo, da je število sprejemov v psihiatriji, povezano z duševnimi reakcijami na uživanje marihuane (tesnoba, panika, dezorientacija), po začetnem obdobju uživanja tega mamila v ZDA padlo na nič. Njegov sklep je, da za zmanjševanje psihičnih poškodb, če seveda mamilo ne pušča trajnih posledic na možganih, potrebna še dva pogoja: prvič, da obstaja kultura ki “poleg znanja, kako priti do mamila in ga zaužiti, vsebuje tudi definicije značilnih učinkov, značilnega poteka izkušnje, trajanja učinkov in opisa tehnik pomoči, potrebnih za ukvarjanje s človekom, ki je tesnoben zaradi uživanja droge ali pa ima motene zaznave” Op. cit., str. 164.; drugič, da je uživanje skupinsko in da torej skupina lahko v kritičnih trenutkih posreduje. V tem primeru lahko govorimo o normalizaciji, ki jo prineseta ustaljeno uživanje droge in kultura uživanja. Hkrati pa lahko govorimo o nasprotnih procesih, povezanih z dramatizacijo uživanja. K dramatizaciji težijo zlasti mediji in leposlovje, kriminalizacija uživanja pa je dramatizacija tega početja že sama po sebi (pri heroinu ni pred dramatizacijo imuna niti interpretacija v sami kulturi uživalcev). Prav dramatizacija pa vpliva na večanje škodljivih posledic uživanja.