Za bolnike s hudo okvaro možganov pravimo, da so v trajnem vegetativnem stanju, cvetlice brez zavesti. Moj prijatelj zdravnik jim pravi »artefakti civilizacije«, s čimer samokritično in brez cinizma priznava, da jih je ustvaril razvoj medicinskega znanja in tehnologije. Še pred nekaj desetletji takih bolnikov skorajda ni bilo, ker večina ljudi ni preživela srčnega zastoja. Današnje oživljanje in kasnejše zahtevno zdravljenje lahko bolnika ohranita pri življenju. Poznam kar nekaj ljudi, ki so brez posledic preživeli zastoj srca, ker so jim pravočasno nudili pomoč; še najbolj svež mi je primer izpred enega meseca, ko je imel turist v Portorožu srečo, da se je zrušil po tleh dobesedno pred očmi kardiologov, ki so v istem hotelu imeli simpozij. Do oživljanja mora priti prej kot v petih minutah po tistem, ko se je ustavilo srce: pri daljši prekinitvi namreč pride do nepovratne okvare možganov, pri čemer najprej prično propadati najvišji centri. Če bi nedvoumno vedeli, koliko časa je trajal zastoj srca, se marsikaterega oživljanja sploh ne bi lotili. Žal se tega pogosto ne da oceniti. Še teže pa je na začetku predvideti bolnikove možnosti, ko ne gre za zastoj srca, temveč za poškodbo glave; v tem primeru šele po dnevih intenzivnega zdravljenja pričnemo spoznavati, kako velike bodo posledice na možganih. Kazen bogov, ker si upamo posegati na njihovo področje odločanja o življenju in smrti?