V času vojne med Benetkami in Genovo zaradi otoka Tenedosa (1378-1381) je bila prekinjena trgovina med Benetkami in Dubrovnikom. Dubrovniški poslanci so bili navzoči pri razpravljanju o miru med Benetkami in Ogrsko po beneškem porazu pri Pulju po padcu Chiogge (Krekič, 1958, 36-37). Maja 1380 sta bila Mihajlo Martinušič in Jakov Prodanelo poslana k banu Nikolaju Seču, da ga kot podložnika ogrskega kralja zaprosita, naj se dubrovniškim trgovcem na Neretvi vrne trgovsko blago, ki jim ga je odvzel plemič Radoslav Obriganič, nekoč plemič Đurđa Balšiča, sedaj pa bosenskega kralja (Dinič-Kneževič, 1986, 37; Tadič, 1935, 412-413). Beneške tkanine so kljub vojni prihajale v Dubrovnik, vendar so jih dubrovniški trgovci kupovali v mestih severne Dalmacije. Tako je svet naprošenih 25. junija 1380 dovolil Mihajlu Martinušiču, da tkanine, ki jih je imel v Zadru, vkrca na občinski brigatin in jih prepelje v Ston. Od vsakega kosa tkanine je moral plačati 4 dinarje za prevoz (Dinič, 1951, 48). Ko so se Dubrovčani decembra leta 1382 odločili napotiti poslanstvo v Bosno h kralju Tvrtku I., so sklenili, da mu pošljejo darilo v tkaninah, in to "unum pannum de scarleto de grana et unum morellum de grana et quatuor tinti lanas" ali pa 400 dukatov. Ker ni bil sprejet nobeden od navedenih predlogov, so izbrali Marina Benešiča in Mihajla Martinušiča, da si ogledata tkanine in se odločita, katere naj pošljejo kralju, ter o tem obvestita svet naprošenih (Dinič-Kneževič, 1982, 58; Dinič, 1951, 266, 279). Med nekim potovanjem v Italijo je Martinušič dobil februarja 1383 od vlade nalogo in pooblastilo, da skupaj z Martolom Crijevičem poišče sposobnega človeka, ki bi lahko prevzel dolžnost dubrovniškega kancelarja. Če ga bo našel, naj mu omogoči prihod v Dubrovnik (Dinič, 1951, 311).