stoletje. To je zunanji in hkrati preveč uglajen pogled, ki ubira bližnjice, ki mu prinašajo zadovoljstvo. Nujna je še druga zgodba: zgodba o notranjosti, seveda prav tako grški, kot je grška tudi beseda »mit«, ki je kronološko pred obsežnejšo, a nič manj neobičajno besedo »mitologija«. Gre za docela genealoško zgodbo, v kateri je semantična analiza15 le najzanesljivejša pot, da se ognemo nevarnosti neposrednega dojemanja in intuitivnega prepoznavanja, ki bi ene in druge prepričalo o očitnem, to se pravi, o tem, da je mit pač mit. Pri tem ne gre dvomiti o moči tavtologije, saj je tudi ona pristna, njena izreka pa brezhibna. Na začetku te večglasne zgodbe z mnoštvom različic je nekaj nenavadnega: uporabniki začutijo nesporazum, ki sicer pritegne pozornost starih slovničarjev, nam pa na obzorju znanih pomenov na hitro in na kratko razkrije vrzel. Polikrata, tirana s Samosa, umorijo poleti 522. Tedaj je Anakreont16 gotovo že zapustil otok in tamkajšnje ljubezenske zabave in se na krovu velike ladje na petdeset vesel, slavne pentekontore, ki jo je pesniku poslal kralj, odpravil v Atene in na Hiparhov dvor. Do prvega upora proti Polikratu je prišlo leta 525: ko so se uporniki pod vodstvom nekega Herostrata izkrcali, je samoško nebo preletela bela lastovka, kot se tega spominjajo Samoške kronike.17 Anakreont se je bolj ukvarjal z