Po prvencu, ki je izšel leta 1955, je z drugo knjigo dosegla največji uspeh (po njej so naredili gledališko predstavo, jo priredili za filmsko platno in spravili na televizijske zaslone). K pisanju Polnočnega vrta (1958) jo je spodbudil dokaj žalosten dogodek: oče se je upokojil in mlinarjevo domačijo na bregu reke Cam so prodali. »Čutila sem, kot da bi del otroštva odrezali od mene,« je dejala Philippa Pearce. Med iskanjem kupca za domačijo, na kateri je odraščala, se je domislila nove zgodbe: Tomov brat Peter zboli za ošpicami in Toma pošljejo k stricu, v stanovanje brez vrta. Ker obstaja nevarnost, da se je tudi on že nalezel ošpic, se ne sme igrati zunaj. Ker večino dneva prebije doma, ima energije na pretek in ga muči nespečnost. V eni prečutih noči zasliši udarce velike stenske ure in na svoje veliko presenečenje ugotovi, da jih je trinajst. Radovednost mu ne da miru in med vohljanjem odkrije velik vrt, v njem pa novo prijateljico. Za Polnočni vrt , ki danes velja za klasiko britanske otroške literature, je Philippa Pearce dobila tudi prestižno nagrado Carnegie Medal.