Politično vzeto je temeljna razlika med "modeloma" izvajanja konkurenčnih referendumov ta, da je možnost, da bo kateri od referendumskih predlogov izglasovan, v prvem primeru precej večja kot v drugem. Še več, tako velika je, da utegne privesti do absurdnega položaja, ko bi volilci izglasovali več medsebojno izključujočih se zakonskih rešitev. V drugem "modelu" pa lahko na uspeh računa le referendumski predlog, ki med volilci uživa resnično veliko podporo, zakaj podpreti ga mora večina glasujočih. Ali še drugače, en sam referendumski predlog mora dobiti najmanj en glas več kot vsi drugi predlogi skupaj. Iz pravkar povedanega so socialdemokrati izpeljali poglavitni argument proti uvrstitvi več referendumskih vprašanj na eno referendumsko glasovnico, kot to določa zakonska novela. Po njihovem mnenju bi namreč "vsakokrat, ko poslanci državnega zbora ne bi želeli sprememb na nekem področju, lahko poslanci vložili poljubno mnogo referendumskih zahtev in tako vnaprej onemogočili vsako zahtevo volilk in volilcev, saj bi se glasovi razpršili med vsa referendumska vprašanja in noben predlog ne bi prejel večine glasov vseh, ki bi glasovali". V nadaljevanju svoje pobude so šli še dlje in zapisali, "da bo v primeru, da ustavno sodišče napadenega ne odpravi, praktično izničeno ustavno določilo o možnosti vložitve zahteve za referendum". Zdi se, da argumentacija socialdemokratov ne vzdrži presoje. Vzemimo primer razvpitih poslanskih privilegijev, to je zakona o poslancih, ki ga pravkar sprejema državni zbor. Ni si težko zlasti v tem, predvolilnem obdobju zamisliti stranke, ki bi predlagala odpravo vseh poslanskih privilegijev, zbrala za to potrebne podpise volilcev in z njimi podprla vložitev zahteve po referendumu. Poslanci bi lahko vložili "poljubno mnogo" referendumskih protipredlogov, v katerih bi v takšen ali drugačen celofan zavili ohranitev tega ali onega poslanskega privilegija, pa je kljub temu mogoče z veliko verjetnostjo napovedati, da bi referendum o odpravi poslanskih privilegijev vendarle bil izglasovan, privilegiji pa odpravljeni. Argumentacija socialdemokratov torej ne drži, kolikor zatrjuje, da v zakonski noveli določeni "model" izvajanja konkurenčnih referendumov preprečuje izglasovanje kateregakoli referendumskega predloga. Drži pa, kolikor zatrjuje, da zakonska novela v primerjavi z "modelom", ki ga je inavguriralo ustavno sodišče zmanjšuje možnosti za "uspešnost" referenduma.