Ta zgodba ima vsaj dve poanti: prva, že na prvi pogled očitna, pravi, da so se v pomladnih strankah pripravljeni racionalno pogovarjati šele, ko so v to prisiljeni, kar pomeni, da jim je argument moči bolj domač kot argument razuma. Druga, manj bombastična, pa nas uči, da imajo v teh strankah občasne težave z moralo: eden od najpogostejših pomladnih očitkov Zmagu Jelinčiču je namreč bil, da je na volitvah 1992 uprizoril volilno prevaro, saj je z desno retoriko nabiral glasove potencialnih pomladnih volivcev, nato pa ves minuli mandat branil nekatere leve politične cilje. Zdaj postaja vse bolj jasno, da se jim ta drža vrača kot bumerang, saj bi pomladna koalicija v parlamentu lahko dobila večino le, če bi kateri od nepomladnih poslancev prestopil na njihovo stran in se s tem izneveril svojim volivcem: v Magu so na očitke, da bi bila tudi to prevara, odgovorili, da v nepomladnih strankah Jelinčiča nikoli niso obtoževali volilne goljufije, ampak so njegov "prestop" z desne na levo imeli za "politično realnost", zato bi bilo prav, da bi na enako "politično realističen" način obravnavali tudi morebitni 46. glas za pomladnega mandatarja. Toda pri tem so spregledali, da so bili prav pomladniki tisti, ki so ves minuli mandat goreče in vztrajno ponavljali, da je Jelinčičev prestop volilna prevara, ne pa "politična realnost": če torej v spremenjenih okoliščinah "volilnih prevar" ne vrednotijo več kot nekaj slabega, to pomeni, da so na svoje moralne kriterije pripravljeni pozabiti takoj, ko bi jih ti ovirali pri prevzemanju oblasti. Ali, če sem še malo brutalnejši, pomladniki očitno ne znajo biti mož beseda in se držati svojih načel tudi, ko jim to ne prinaša neposrednih političnih koristi: zanje je očitno moralno in pošteno vse, kar jim pomaga pri osvajanju oblasti, ne glede, ali je to v skladu s tistim, kar so še včeraj razglašali za edino častno in zveličavno držo; če parafraziram Lojzeta Peterleta, so ti možje in žene za oblast na oltar pomladi pripravljeni položiti tudi verodostojnost svoje besede. S tem so v SLS in SDS dokazali, da bolehajo za isto boleznijo kot v SKD, ki je v minulem mandatu kot vladna stranka po potrebi prevzemala opozicijsko držo: njen volilni rezultat bi moral biti tudi za drugi dve pomladni stranki dovolj jasno opozorilo, da tovrstna dvoličnost ni nepopularna samo pri njihovih nasprotnikih, ampak tudi pri lastnih volivcih.