Jakost ščipalčjega strupa določamo s standardno mero za vrednotenje jakosti strupa LD 50 (angl. lethal dose 50 -- smrtni odmerek 50). Po definiciji je LD 50 količina strupa, ki je potrebna, da pride do pogina 50 % testnih živali v nadzorovanem poskusu. V večini primerov za testne živali uporabljajo miši, ki jim običajno podkožno (subkutano) postopoma vbrizgavajo različne količine strupa, dokler ni dosežena LD 50. Ker se poskusne miši med seboj razlikujejo po genetski liniji, po teži in tudi samem individualnem odzivu na delovanje strupa, je zaradi objektivnejša vrednotenja same jakosti strupa bolj v uporabi povprečna mera mg strupa/kg miši. Tudi sama jakost ščipalčjega strupa je predmet individualnih razlik med osebki. Odvisna je od minimalnih razlik v sami sestavi in tudi vbrizgani količini strupa. Na sintezo in količino strupa v mešičkih vplivata življenjski ritem in fiziološko stanje živali. Zanimivo je, da se pri isti vrsti na različnih geografskih nahajališčih lahko pojavijo zelo velike razlike v sami jakosti strupa. Tako imajo npr. pripadniki vrste