Naravo lahko opišemo z modelom, v katerem je vsak proti vsakemu, »vojna vseh proti vsem«. Pred pojavom zakonov, ki urejajo delovanje civilizirane družbo, je človek živel v stalnem strahu za lastno življenje. Spomnimo se samo družinskih pomorov v cerkvah severnoitalijanskih mest v renesansi, kjer je vladal samo en zakon - zakon močnejšega. Strah je torej osnovna politična strast. »Strah za druge« pa je moto sodobne ekologije in naravovarstvenikov. Zavija se v prozorne tančice strahu za bodoče generacije, to še kupim, kmalu pa se zavzema za pravice dreves, žužkov, gora, skratka tistega, kar se zdi, da je zunaj civilizacije. To pa je že malo preveč. Primer s trpinčenimi mačkami pove vse. V reakciji ljudi, strokovnjakov in institucij je prišlo do hude napake. Pojem narave se je zataknil v zobčenike civilizacije, v mline, ki naj bi mleli po zakonih, in ti so kar naenkrat postali divjina: obdolžitve brez dokazane krivde, vehementna izključitev, pogrom rumenih brigad. Kar naenkrat smo se spet znašli v renesansi. In to je precej huje kot samo kršenje zasebnosti. Je nekakšen splošen indikator razumevanja pojmov narave in kulture, ki je, bojim se, v naši deželi nagnjeno na stran radikalne ekologije, »deep ecology«, torej v prostor, v katerem se skrivajo varuhi danes mačk, jutri žab, pojutrišnjem kakšnih malih travic na škodo človeka. Humanizem in civilizacija sta šla v primeru trpinčenih mačk skupaj po gobe. Vprašajte se, ali res obstaja kakšna razlika med včeraj naštetimi pripravami živali za hrano, med belimi poskusnimi mišmi v laboratorijih in tržiškimi mačkami. Prvo je iz potrebe in v dobro človeštva, boste rekli. Aha, res mislite, da je to opravičilo? Potem lahko tudi rečem, da imenovati zakurjenega mačka Piromanček ni čisto brez humorja. Prekleto črnega, pa vendar.