Bi živeli sto let? No, morda vam sploh ni do tega, da bi dočakali sto let (čeprav je, in to je nedvomno dobra novica, tretjina stoletnikov še vedno pri razmeroma dobrem telesnem in duševnem zdravju, osupljivih devetdeset odstotkov pa jih je bilo tja do dvaindevetdesetega še popolnoma samostojnih), gotovo pa nimate nič zoper to, da bi bili tudi po petinšestdesetem, ko se vsaj uradno začne starost, bolj čili in vitalni, bolj radovedni in radoživi. Če res, je pametno, kot kažejo poskusi z mišmi in drugimi živalmi pa izkušnje z adventisti sedmega dne in Okinavčani, bolj zdravo in predvsem manj jesti, skrbeti zase, za hišo in vrt, redno telovaditi, kot to počne doktorica Jelica Vazzaz, se vpisati na univerzo, lahko duhovno, kot je storila Rozalija Valas, ali pa z navdušenjem, kot Miro Gregorin, operni pevec, ki jih ima ravno devetdeset, kositi travo in kidati sneg (to je bil zadnjič vesel, ko je spet snežilo!). Kdor z veseljem počne veliko stvari, živi dlje in predvsem bolj zdravo. Tudi v tem smo, kot kaže, podobni miškam tiste, ki imajo zanimivejše življenje, je rekla Charliejeva človeška skrbnica, dlje ostanejo na Zemlji, ker jim pač ni treba umreti od dolgočasja. Sploh pa nikarte misliti, da je starim dolgčas in da so naveličani življenja. Juanu Riuvetasu Mollu z Menorke, 114, domnevno najstarejšemu moškemu na svetu (le na Sardiniji dočaka sto let toliko žensk kot moških, povsod drugod pridejo na enega stoletnika tri, če ne štiri stoletnice), ki se je še pred kratkim s kolesom vozil naokrog, še zdaj pa bere časopise in gleda televizijo, se nič ne mudi umreti. Smrt bo prišla, ko jo bo volja, je rekel, vendar bi sam prav rad še malo živel.