Enako velja za gledališče. Morda je to prvi poskus iskanja ene od mogočih poti, da se to zgodi v gledališču samem. Menim, da bo novo tisočletje prineslo popolno osvoboditev gledališča, njegov preporod iz zastarele, zaprašene institucije, ki še vedno živi v 19. stoletju. Ti procesi so se v modernem gledališču začeli že zdavnaj; treba se bo navaditi, da je to zelo hiter, dinamičen medij, ki se včasih spreminja hitreje, kot bi si mi morda sploh želeli. Zato težim stran od definicij in poimenovanj, gledališče je zame nekaj neulovljivega. V trenutku, ko misliš, da ga imaš in ga lahko definiraš, je že popolnoma drugje. Moj tip gledališča ni agresiven, ne narekuje določenega razumevanja, temveč deli sebe z gledalcem, podobno, kot si je Pavić izmislil v literaturi. Bralcu je ponudil kreativen vstop v literaturo, v kateri ta postaja avtor svojega lastnega potovanja.