Ne le prosilke, tudi skupnost ta hip ni pripravljena na sprejem novink. Če bi obveljala sedanja pravila igre, bi komisija ob sprejemu prve šesterice namesto 20 imela 27 članov, velike države bi se pri glasovanju v ministrskem svetu zaradi prevlade koalicije majhnih pogosto znašle potisnjene ob zid ali pa bi se skupnost celo soočila s paralizo odločanja, medtem ko bi nespremenjena pravila o delitvi denarja iz kmetijske blagajne in drugih bruseljskih skladov preusmerila finančno pomoč z juga proti vzhodu, povrh vsega bi unija prej ali slej bankrotirala, kajti članice, ki jo vzdržujejo, niso pripravljene povečati prispevkov. Še preden novinke potrkajo na vrata, je torej treba izposlovati kompromis o reformi institucij in skupnih politik, ki si jih je grupacija omislila po rojstnem letu 1957. Avstrija se je sicer z zagnanostjo prvega predsedovanja, in to komaj po poltretjem letu članstva v uniji, lotila reševanja zapletene enačbe, vendar ji je uspelo kvečjemu identificirati probleme, vsi poskusi iskanja skupnega imenovalca pa so spodleteli, deloma (znova) zaradi nemških volitev, pa tudi spričo skromne politične teže Dunaja in - ne nazadnje - dejstva, da se ključne odločitve vselej sprejemajo tik pred zdajci in v časovni stiski, ko državniki hlastno žrtvujejo kvaliteto za pozicijsko prednost in obratno. Kočljivo nalogo bo januarja 1999 obenem z žezlom predsedujoče članice prevzela Nemčija, ki pa kljub neprimerno večjemu vplivu ni v najbolj ugodnem položaju, kajti nova politična garnitura bo ob rokadi na vrhu unije na oblasti šele osem tednov. V Porečah so resda potrdili dogovor iz Cardiffa (junija letos), po katerem je treba na marčnem izrednem vrhu doseči dogovor o glavnih sestavinah reform, saj bo le tako možno še v tem sklicu evropskega parlamenta, torej do junija 1999, celotni sveženj poslati v odobritev strasbourškim poslancem, a uresničitev sklepa je vse prej kot gotova.